“Defaktor”, the fuck, the fact. Obviously in need of doctor.

I have been watching you for a long time, those eyes of yours fell in those of mine. Your eyes lady, carrats from Sierra Leone, makes my heart feel just like home. And I do not even need to talk to you, watching you is all I have to do, its more than a crush, if this is poker, our love must be straight flush, its all about us, every second of time, you are mine. This night is long and has its magic, to put this lyrical to reality, its such a miracle. So every day we are not together, I am in a rainy day, letting the rain wash away my stain of pain, walking down the memory lane, screaming your name, but its still not the same. Then I dive in the space of my mind, close my eyes blind. When I dream, when my eyes are shut, you show up.

Honestly, trully, endlessly, can’t you see, the effect of my desire for you is my fatality.

Still love being with you, still love seeing you, still love stealing your time for mine, still have feelings for you, your on my mind all the time. You still are the same girl I meet a year ago, nothing changed except you have become more beautiful, always exceeding my expectations, thats a fact, how could I love you no more, when you are queen like that. Now look where are we at, still lovers and best friends, still cherish moments with you, after all you have given me, how could I not to? Still enjoy every thought of you, praise for more, hope dies last they say, so I will die before I let you go, your face, your smile, heart and point of view, cant you see, love you vehemently, still crazy about you, we took a chance, now we are moving romance like a tango dance, still shine together, matter fact, you shine, I reflect!

And everything is just fine. Still.

Janez Drnovšek

17. maj 1950, Celje - 23. februar 2008, Zaplana

“Mir in dobro.”

Grenka, črna kava v polnem pomenu besede, ena najmočnejših črtic našega deset tisočaka:

Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.

Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: »Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!«

Tolažba je zlagana; in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak«; in rajši bi dalo odvezu meču nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik — dolga in strašna bi bila spoved!

Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna.

»Ne kradil nisem ne ubijal ne prešuštvoval; čista je moja duša!«

Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval. Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov …

Pred petnajstimi leti sem prišel domov in sem ostal doma tri tedne. Ves tisti čas sem bil potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto; v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj težkega, odurnega, kakor vlažna senca.

Prve noči sem spal v izbi; časih sem se ponoči zbudil, pa sem videl v tem, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da bi spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bil zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje.

Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrstosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.

Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.

»Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita …«

Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.

Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:

»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«

Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.

Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.

»Dajte, mati!«

Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.

Popil sem kavo, pa sem se tolažil:

»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen …«

Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu …

Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …

Avtor: Ivan Cankar, Skodelica kave.

Raje preprečiti solze kot jih brisati, bolje ljubiti kot pustiti, in na obraz spet nasmeh narisati…

Danes ne, danes je deževen dan brez dežnika, mokra imam lica, slana. Melanholija. V soboto bo sonce!

Saj bi kaj napisal, ampak Aleš je dovolj lepo povedal:

Kako lepo je, kadar treba ni dežnika
in do komolcev roke daš v žep,
vsakogar na tem svetu mika,
z rokami v žepu na potep.

A kadar zlato sonce sije kot se šika,
zaoblači rado se nebo
in ti ostal si brez dežnika
in kaplje ti za vrat teko.

Avtor: Aleš Haladin

Nimam dežnika.

Plamen rjavih oči
vidi led v modrih očeh
in si z vsemi svojimi močmi želi,
da se led v modrih očeh stopi,
kajti le ti mi lahko daš srce,
kot ga tisto noč dala si mi,
zanetila ogenj, ki še zdaj gori…

…in čeprav nadležno smešno se ti zdi,
verjemi, da ljubim te modre oči.

Leti visoko nad oblaki, čez nešteto milj morja, ko stopi spet na trdna tla, obstoji. Vonja, kako po kopnem popiha blaga sapica mediterana in upa, da to bo teden miru, paradiž bo njen obliž, verjetno. Obala ni več daleč stran, občutek samote ji postaja vedno bolj znan, zato z željo do spokoja prileže se ji hoja po plaži. En kratek sprehod ne more škoditi, a kaj, ko trušč ljudi ji v popoldanskem soncu mir kali. Odloči se oditi v hotel, na postelji v sobi našla bo svoj mir, današnji problem prespati, zvečer se vstati in znova po obali se podati. Tokrat ji uspe. Ko v pesek stopinje nog narahlo ugreza, popusti ji malo žalost, malo jeza, in prispe do slane vode, se ustavi, dih ji zastane. Vidi sonce, toplo, ki zahaja, čeprav bi moralo biti lepo, postaja vedno bolj težko, občutek utesnjenosti in osamljenosti preplavlja ji telo. Zato stopi v vodo le toliko, da ta namoči ji noge, dekle se skloni in strme v sonce, gladi površino vode. To daje ji pomirjujoč občutek, vsaj za ta trenutek, vsaj da začuti spet osnutek sreče. Sonce ki zahaja, povzroča da se morje vedno bolj ohlaja, občutek pojenja in začne jo ponovno zebsti, začne se tresti. Spet hodi po poteh zavesti in spet je slabe volje. Saj bo bolje, si pravi, čez čas. Ve, da za njenim hrbtom stojijo prijatelji, a samo njeno srce ima to, da lahko napravi, kar si želi. To ve samo ona, potrebno je prisluhniti glasbi srca, kot poslušala je cel večer simfonijo valov morja.

Zadnji dan na plaži upa, se tolaži, da ko spet na goro bo hodila, bo srečnejša, bo iskriva. Zaveda se, da bil je lep ta sončni teden, strah jo je, da potem občutek spet bo beden. Naj se ne zgodi gorje, da srečen teden bo samo kot kaplja v morje, da v slani vodi sreča se utaplja, joj, prosim ne. Kako naj potlej preživi, vse nadaljnje dni?

Če je prav poslušala, bo znala.

Klešče ima, nesnaga. Majhna nevšečna pojava priplazila se je nekega dne v moje srce. Hudiča, s kod se je vzela, seveda je imela lepe oči, kodraste lase, mehko ritko, a to je vse. Vsakdan je bojevala svojo bitko, meni nevede. Danes lahko umre. Danes jo ne rabim več, tudi občutek ni več tako skeleč, v oči jo pogledam samo še če stoji na poti, poti mojega pogleda. Prezir je moj mir. Ni na moji višini, včasih je bila, takrat sem nižje stal in jo oboževal. A ljubosumje ji ni dalo miru, moj uspeh je bil njen strup, ki vodil jo je v obup. Neuspešnost ji nudila je objestnost nad občutkom manjvrednosti, ljubezni ni dala prednosti. Pa saj sva se prav odločila, odkar se najina je pot ločila, bolje vidim kje hodim, kvaliteta življenja se je spremenila. Ona pa se trenutno nekje spotika, dokler ne najde nekoga, ki zanjo neuspešen bo, nadloga, tako se bo vsaj lahko kosala z njo. Po koncu vidim, da živi v slani vodi, preslana ji je kri, pretaka se ji po žilah, jo razjeda od znotraj, zato je taka. Iz tira jo vrže vsaka napaka, umira ko se gleda v zrcalo in v njem vidi, s čemer se ne more sprijazniti in zanika, budalo.

Pripoved nima namena biti žalostinka, čas ki ga bi porabil zanjo, da iz krize jo bi spet privlekel, niti stotinka. Mogoče če bi v horizontu ležala, bila tiho in se predala. Ampak premislil bi dvakrat, ne kockam več na nizke stave, samo na pašniku še gledam krave.

Obožujem njen izgled, poslužuje se je moj pogled, potuje od peta in do temena v nebo, sladka je kot med, če bi bil jaz mleko, Indija Koromandija bila bi najin svet. Mogoče imam premalo mlečne maščobe, mogoče to povzroča mi tegobe, a po občutkih tesnobe spet se mimo primaje, prileti, povzroča saje mojega zanetenega gorečega telesa, tako je vroča. Kot da bi bila ekvilibristka, giba v ravnotežju svoje telo, leva stran se ob izmenjavi koraka preliva v desno, popolno. Um je čist, a zmeden kot še nobeden. Zaradi tistega pogleda z nje v nebo, ko ona vidi to, strele udarjajo njej v telo, prebujajo potisnjeno, daleč tja v temačni del zavesti, zavedajočo se monotonijo in bedo, kjer je bolje, se usesti in temeljito premisliti, oči zatisniti in pokazati vsaj malo volje. Ta korak je najtežji in navkljub težnji k spremembi, izbere navado. Itak je »najhujša razvada«, saj starejši tega ne govorijo kar tako, zato vekomaj potegnem kratko, najkrajšo. Skratka, to je edina stvar, ki je ne zna balansirati, raje se zavezuje zblefirati um, srca ne pusti si tolerirati. Strah jo je in odleti.

Tistega dne tudi moja bedna rit sedi na okenski polici, oko notorično pričakuje, da vidi, kako srce nje umu kljubuje. Takrat nazaj prileti, posede na veji, zreva si v oči. Iz domačega gnezda očitno ne dobi, kar si želi, po čemer hrepeni. Iz mojega tudi ne, še.

Bila je iz Italije, vsi so jo klicali po njenem poklicu, čeprav se ji to ni poznalo na licu, mogoče v nočnih urah, ko izmučena se je potikala po rajonu turah, ožemajoča srčno dobroto, kujoča zaroto, nehote, a brez tega ni nje in tako zanjo ne gre, to je edino, kar zna in ve. A vendarle dela to nevede, ne ve, da ne bi smela, a misli da je prav, zmota je v tem primeru zarota, vraga, ni, hujša je in boli, iz zarote se vsaj preliva maščevalna kri, odpustim ji, mogoče, če se mi le tako zahoče. Bila je vedno predana, vsem bila prijazna in vedel sem, da moji nameni niso bili skriti, njeni morebiti, zato sem jo moral zapustiti. Pustiti, da v miru gnije. R.I.P.. Rot in peace. Še zdaj ne vem, kaj je z njo, vem da se ni zgodilo, kar bi se moralo, kot uničeno glasbilo, ni bilo harmonično za filharmonijo, zato sem ji dal prosto pot in stopil na drugi breg potoka. Premočen. Ja pihal je veter, a vendar sem bil opažen s strani ljudi, ki me imajo radi. Ko nekomu se del srca podari, ni skrbi, saj se upa, da bo živeti s polovico srca zelo enostavno, lepo, ker bo z njo. Nje pa ni bilo. Ukradla je del srca, zbežala, preostali je moja rana. Moja rana je njena hrana. Heh, ironično, očitno zadnje čase tudi vegetarijancem diši meso. Le naj jedo, a kaj, ko me več ne bo? Potem bom prinesel lakoto, potem bom jaz vegetarijanec, kakšen problem? To bo noč, ko močneje dežuje in, ko močneje dežuje se moji kriki slišijo glasneje in huje. Tokrat ne bom privabljal ljubezni, nasprotno.

Naslednji dan prispem v Rim, gledam čisto novo Italijanko- Rimljanko, morebiti vegetarijanko, ker vidim, da seboj nosi velik kos srca, le komu ga je sunila? Svojega imam le polovico, zato se ne bom pletel z njo, svinjino samico-prasico. To, kar opravlja je slabo, neizpodbitno očitno kruto dejanje, in njej ni težko, na njeno žalost ne ve, da meni tudi več ne bo. Po kratkem premisleku grem po njenih poteh, ukradel ji bom srce, naj se ona plazi po tleh. Vprašati bo morala hudičevo prekleto lepo, da ji ga dam nazaj. Še sreča, da obstaja »zakaj« in sledi obrazložitev, upam, da boš potem vedela zakaj ližeš prah z betona, italijanska prostitutka.

Igral bom dalje svojo glasbo, lačni filharmonik.